zazmenki

Oglaševalska vojna med Applom in Microsoftom je kot neke vrste teniški dvoboj. Korporaciji si podajata žogo, ena je večja in okorna, druga manjša in fokusirana na igro. Vsake toliko se zgodi preobrat, a se “match” hitro spet vrne na ustaljene tire.

Ne bom na dolgo razpredala o tem, morda kdaj drugič. Danes je na medmrežju malce završalo zaradi novega Microsoftovega oglasa, pa sem si ga ogledala in takoj našla nekaj majhnih, a odločilnih napak, v katere se je obregnila tudi množica komentatorjev na blogih, twitterju in ostalih geekovskih spletnih tržnicah. A pustiva tehnične stvari, osredotočiva se na komunikacijske napake.

00:24 “I’m just not cool enough to be a Mac person.” - Kaj to pomeni? Samo un-cool ljudje uporabljajo Microsoftove produkte? Kar se mene tiče smo vsi cool, vsak na svoj način. Zdi se mi, da mi to sporoča (in omogoča) Apple.

“Poceni” je v tem oglasu edina prednost, ki jo ima PC z Microsoftovim produktom pred konukrenčnim Jabolkom. Je to vse, kar zmorete? Spustiti ceno? Vrednost blagovne znamke se meri tudi v znesku, ki ga je potrošnik pripravljen odšteti zanjo. Če Microsoft stoji pred vrati svoje trgovine in opazuje ljudi, ki iz Applovega salona hodijo nasmejani, s škatlami, ki so skoraj enkrat dražje, kot njihovi PC-ji, je očitno nekaj narobe in tega “nekaj” ne bo rešila nižja cena. Temu se vendar lahko izognemo z oglaševalskim leporečjem, ki ga pozna vsak začetnik. Izdelki niso poceni, izdelki so vredni veliko, a si jih vseeno lahko privoščimo.

Simpatična Lauren iz oglasa ni naključna študentka, ampak je najeta igralka, ki so jo z očali in šalom poskušali odvzeti “Applov coolness” in jo spremeniti v “malo sivo miško”, ki ji pritiče Microsoft. Dajte no, saj ni težko najti študentke iz mesa in krvi, ki bi ji honarar od oglasa izboljšal študijska leta.

Pa tako lepo so vrnili “I’m a PC” žogico.

Lepo je videti oglaševalca, ki se prepusti novi, nepreizkušeni oglaševalski agenciji in ji zaupa svoj spletni nastop. Še posebej če gre za podjetje, ki naj bi ga spletno okolje pravzaprav ogorožalo.

Založniška hiša Penguin razume, da imamo njeni bralci radi dobre zgodbe, razume pa tudi, da internet na naših urnikih vedno bolj izpodriva čas za knjige. Kako torej predstaviti šest sodobnih avtorjev in z njimi Penguinov bogat katalog ljudem, ki sploh ne najdejo časa za branje? Če gora ne pride k Mohamedu …

We Tell Stories (Pripovedujemo zgodbe) je interaktivno tkanje zgodb, ki so ga zasnovali v mladi, pravkar ustanovljeni agenciji Six to Start, specializirani za igre spremenjene resničnosti (alternate reality game), Penguin pa je k sodelovanju povabil šest svojih paradnih piscev, ki so svoje zgodbe predstavili na šest različnih načinov, vsaka od zgodb pa sloni na eni od šestih literarnih mojstrovin. Veliko šestk, a brez strahu, ne gre za hudičeve igrice. Vsaka od zgodb je pogojena s spletnim okoljem, vsaka od nas zahteva sodelovanje.

21 Steps avtorja Charlesa Cumminga temelji na krimiču 39 stopnic, ki ga je na celuloid pred leti zapekel Hitchcock, dogaja pa se na Googlovih zemljevidih. Toby Litt je predelal The Haunted Dolls’ House, jo poimenoval Slice in dogajanje postavil na blog in Twitter, kjer so uporabniki lahko komunicirali z glavnimi junaki. Fairy Tales je povzetek Andersenovih pravljic, avtorja pa sva Kevin Brooks in jaz, oziroma Kevin Brooks in ti. Avtorski par Nicci French je zgodbo Your Place and Mine, ki jo je navdihnila Zolajeva Thérèse Raquin pisal v živo, uporabniki spletnega mesta pa so imeli priložnost avtorjema gledati pod prste. Dickensovo Hard Times sta predelala Matt Mason, katerega uspešnico The Pirate’s Dilemma pravkar z užitkom prebiram, in oblikovalec Nicholas Felton in je morda še najmanj zanimiva od vseh šestih + zgodb. Mohsin Amid je navdih črpal iz meni ljube zbirke zgodbic 1001 noč in ustvaril pripoved The (Former) General, pri katerem smer pripovedi spet izbiramo uporabniki sami.

Nekje na internetu pa je skrita še sedma zgodba, skrivnostna pripoved o bežni znanki, dekletu, ki se rado izgubi. Bralci, ki sledijo njeni zgodbi, najdejo navodila, s katerimi usmerjajo njeno popotovanje in ji pomagajo na poti. Navodila so skrita tako na internetu, kot tudi v realnem oklju in vodijo proti šestim novim zgodbam, te pa k zakladu, ki bo enemu od najditeljev prinesel celo, postanimo za trenutek, celo Penguinovo zbirko klasične literature, ki je vredna osupljivih £13,000.

Ne pričakuj tehničnih čarovnij, kdo pa jih potrebuje? Kar pritegne ljudi je dobra zgodba in to naj bo tudi današnji nauk za moja oglaševalska bralca. Povprečen uporabnik spleta ne razume ali je spletno mesto vrhunski tehnični dosežek, vse kar ga zanima je vsebina (kar se nanaša tudi na oblikovno vsebino) in uporabnost. Zato naj te na pitchih ne zavedejo čredice strokovnjakov, ki ti bodo postavile spletno nuklearko. Sledi zgodbi. In ne boj se eksperimentirati. Ljudje imamo radi poskuse, radi smo zraven, ko se odkriva nova ozemlja za igranje.

Še nekaj … če na spletnem mestu We Tell Stories srečaš belega zajčka, mu le sledi. Kdo ve, kam te odpelje.