zazmenki

Nič novega ne bom povedala, če napišem, da je oglaševanje pravzaprav umetnost zapeljevanja. Vzporednice so več kot očitne. Vsak od nas ima vsaj približno razjasnjene kriterije, kakšen naj bi bil ustrezni partner (ciljna skupina) in glede na lastnosti, ki jih od njega pričakujemo vemo, kje lahko takšnega človeka srečamo (pozicioniranje) in kako se mu bomo približali (strategija).

Tako, zdaj pa se spomni tistega občutka, ko si v nekoga zatreskana, ko si z njim že vzpostavila stik, zdaj pa se bojiš, da boš naredila korak premalo ali korak preveč in ga s tem splašila. Prav ta korak preveč je napaka, ki jo najpogosteje ponavljamo v oglaševanju. Ko smo si že pridobili simpatijo uporabnika, ko se že držimo z njim za roke in hodimo na kavice in v kino, mu kar naenkrat začnemo pošiljati cele gore e-mailov in SMS-ov. “Kje si?” “Nič se ne javiš!” “Zakaj me ne pokličeš?” “Včeraj sva bila zmenjena, zakaj te ni bilo?”

To nadlegovanje je eden od vzrokov za tektonske spremembe, ki smo jim priča v oglaševanju. Večina nas ne mara posesivnih, ljubosumnih, glasnih partnerjev, zakaj bi imeli radi takšne blagovne znamke? Zapeljuje se počasi, nežno, ko začutiš odziv, se malce umakni, daj človeku čas, da premisli, da te pogreša, da zadiha. Ne ves čas brati samo ponavljajoče se strokovne literature, vzemi v roke knjigo The Story of My Life Giacoma Casanove, stavim, da se ti bo ob branju porodila kakšna dobra oglaševalska ideja.

O tem, da tudi med zapeljevanjem pokaži svoj pravi obraz, pa kdaj drugič.