zazmenki

Če so Onitsuka Tiger narejene iz Japonske, so Adidaske narejene za Japonsko. Poleg izjemno bližnjih posnetkov, s katerih lahko zaznam vonj po novih supergah (ki me spravlja ob pamet), je cute tudi tale galerija ljubiteljev, ki se osvežuje na cca. 10 sekund in v katero sem že podtaknila svojo sličico.

Blagovne znamke namreč ne definirajo samo športniki in ostali slavneži, z razkošnimi sponzorskimi pogodbami, ampak jo definiramo tudi mi, navadni smrtniki, ljubitelji, ambasadorji, plemena, ki superge nosimo v službi, kafiču, na jadranju, v klubu in na ulici. In vedno bolj smo pomembni. Toliko, da si zaslužimo najmanj “wall of fame”.

Še dobra dva dni nas loči od začetka prve balonarske tekme po internetu in jaz se intenzivno ogrevam. Tekmovala bom z balonom, ki ga vidiš v ospredju slike. Dobro si ga oglej, v času tekme boš videl samo njegov rep!

Tekmo organizira mobilni operater Orange, z njo pa promovira svojo akcijo brezplačnih SIM kartic z enostavnim mobilnim dostopom do socialnih omrežij, namenjenih mladim uporabnikom. Ne se pretirano veseliti nagrad, saj so do njih upravičeni samo prebivalci kraljevine Britanije. No, to me ne bo zaustavilo, da se ne bi zapodila v divjo dirko z mojim rakunom.

Kar je najbolj hecno pri vsej stvari je, da si verjetno spregledal, da gre za dirko PO internetu. Z baloni bomo namreč potovali po prijavljenih spletnih straneh, od katerih vsaka šteje eno internetno miljo, na dan pa jih je treba prepotovati vsaj 5. Vsako sajt, skozi katerega teče dirka je označen z oranžnim balončkom, kakršnega vidiš tudi v spodnjem levem robu Zazmenkov. In če hočem z mojim balonom doseči kolikor toliko spodoben rezultat, mi mora na pomoč priskočiti vsaj 5 prijateljev, ki jih lahko rekrutiram preko maila, Facebooka, My Spacea in ostalih popularnih družabnih omrežij. Ah, viral, viral, viral do daske.

Navijaj zame!

Ah, Absolut vodka. Vzrok mnogih vragolij iz mojih mladih dni. Ko takole sedim pred prazno stranjo, se mi vrtijo filmčki in filmi iz tistih časov in preden odbluzim, hitro recimo eno ali dve o enem najprepoznavnejših brandov na svetu, predvsem po zaslugi oglasne kampanje, ki je kar celih 26 let obdražala svojo rdečo nit. Davnega leta 1980 jo je zasnovala agencija TBWA, ki je v ospredje postavila značilno Absolut steklenico in okrog nje nanizala več kot 1500 oglasov, ki so sami po sebi postali prave male zbirateljske trofeje, vodka pa je pridobila status kultnega “designers” drinka. Predlanskim so se odločili, da spremenijo oglaševalsko strategijo in se prilagodijo vedno večji ter opaznejši konkurenci na tržišču žganih pijač. O steklenici tako ni več ne duha, ne sluha, čas pa bo pokazal ali je to bila res pametna odločitev.

No, ampak tukaj smo zaradi projekta Absolut Machines, ki je srečna poroka najsodobnejše tehnologije in designa. Kaj? Interaktivna robotska mašina. Kaj? Pravzaprav dve. Prva je orkester gigantske marimbe, na katero nežno padajo gumijaste žogice in vrsta kozarcev za vino, na katere igrajo robotski prsti. Zasnovala sta jo Jeff Liberman in Dan Paluska, imenuje pa Absolut Quartet, fizično pa je nastanjena v New Yorku. Drugo, Absolut Choir, je zasnoval Teenage Engineering, studio za komercialne izdelke, komunikacijo in zabavo v prihodnosti (čudovito ime in slogan, kajne) in je robotski zborček, sestavljen iz desetih različnih ‘pevcev’ različnih velikosti, oblik, barv in glasov, doma pa je v zgornjem nadstropju neke stockholmske veleblagovnice.

V zapletene žičkaste možgane ene in druge mašince se ne bom spuščala, ampak ko na spletnem mestu Absolut Machines na klaviaturo odigrate melodijo po svojem izboru, jo ena ali druga naprava interpretira v pravo malo glasbeno delo, ki spominja na kompozicije kakšnih sodobnih skladateljev, samo morda malo bolj poslušljivo. Z mojim znanjem igranja klavirja, ki ne sega dlje od enega prsta, sem iz Absolut Quarteta zvabila kar zanimivo melodijo, s katero se nameravam naslednje leto prijaviti na Evrovizijo.

Ljubim knjige. Ljubim jih kot objekte, ki v sebi skrivajo vso pamet sveta, in jih lahko zbašeš v zadnji žep kavbojk in ljubim jih kot ritual. Kot tisti prijazen občutek odmaknjenosti in gluhosti. Knjige dišijo po rokah in na listih skrivajo madeže kave in čokolade. S knjigami je založena moja soba, počasi se plazijo v garderobo in od nje proti kopalnici. Knjige zahtevajo 30% mojega mesečnega dohodka in 50% mojega prostega časa. Brez njih si ne znam predstavljati življenja, kaj šele nedelje.

Zato sem se na prvi pogled zaljubila v websajt Novozelandskega sveta za knjige, pri katerem menijo, da ljudje veliko preveč časa delajo za računalnikom in premalo berejo. Na pomoč so poklicali agencijo Colenso BBDO Auckland, ki je čudovito poskrbela za odpravo te pereče težave.

Na spletnem mestu www.readatwork.com so Orwellovo Živalsko farmo, poezijo Jonathana Swifta in Edgarja Allana Poja, nekaj kratke proze ter dela novozelandskih avtorjev zakamuflirali kot običajne Microsoftove dokumente, ki jih lahko bereš v pisarni, tudi če ti šef diha za ovratnik.

Kar poljubila bi tega, ki si je to izmislil.

Kako enostavno ugotoviš koliko ljudje pravzaprav cenijo tvojo blagovno znamko? Če imaš na voljo veliko cvenka, naroči trženjsko raziskavo. Če ga imaš malo manj, na spletno mesto znamke obesi anketo in upaj, da se te bodo uporabniki usmilili. Obstaja pa še ena možnost, ki pa se je lahko poslužuješ le z obilico poguma in drznosti. Izdelek umakni iz prodaje.

Počasi. Preden odpoveš vso dostavo in začneš pospravljati police, beri dalje.

Agencija Crispin Porter + Bogusky je pripravila prav posebno praznovanje 50. jubileja Burger Kingovega hamburgerja Whopper, ki je skupaj z jabolčno pito in Miki Miško ena od ameriških ikon, ki jih prepoznava skoraj cel svet (glede na to, da Burger King svojemu kraljestvu še nekaj časa ne misli priključiti Slovenije, naj pojasnim, da je Whopper za BK to, kar je Big Mac za McDonalds).

V nekaj izbranih BK restavracijah so Whooperja enostavno umaknili z menija, za pult pa namestili skrite kamere, ki so spremljale reakcije uporabnikov. Resničnih uporabnikov, ki potrjujejo star pregovor “ne veš zares kaj imaš, dokler tega ne izgubiš” (odkar sem pred kratkim srečala enega mojih prvih fantov, tudi sama verjamem temu reku). Posnetke so objavili na spletnem mestu Whopper Freakout, zgoščeno verzijo filma so vrteli kot TV oglas, virus pa se je širil tudi preko YouTubea.

Raziskovalna agencija Nielsen IAG, ki je spremljala kampanjo, je uspešnost kampanje potrdila tudi s podatki s terena, ki bi razveselili vsakega oglaševalca, še posebej po tako drznem nastopu. Priklic TV oglasov je bil namreč najvišji v zadnjih šestih letih, kar agencija opravlja tovrstne meritve med gledalci. Kar verjetno pomeni tudi več dinarčkov v Burger Kingovi blagajni. Drznost se torej splača.

Naj vam izdam skrivnost. Usekana sem na superge. Nimam omare polne čeveljev s petkami, po predsobi in kleti se mi valjajo superge. Pri nakupu sem zelo izbirčna in pogosto opazim detajle, ki jih drugi ne opazijo. Spredaj morajo biti ravno prav zaobljene, razdalja med eno in drugo vrsto lukenj za vezalke mora biti natančno odmerjena in nad prsti se ne smejo grdo prepogniti v gubo. Ker si superge rada ogledujem tudi na internetu, se kar pripravite na občasna srečanja z njimi, za ogrevanje pa bomo danes vzeli Onitsuka Tiger čeveljce, ki jih boste filmofili med vami povezali s Tarantinovo kung-fu limonado Kill Bill.

Podjetje ASICS, ki je lastnik blagovne znamke Onitsuka Tiger, je spretno vključilo japonski patriotizem in fascinacijo preostalega sveta nad deželo vzhajajočega sonca v oglasno kampanjo za omenjene čeveljce in jih na tržišče pospremilo s sloganom “Made of Japan” oziroma “Narejeno iz Japonske”. Da bi to ponazorili tudi na spletu, so sestavili supergo iz stotin majhnih sličic, ki se dinamično črpajo z blogov, ki pišejo o Japonski. Z malce brskanja boste našli ogromno zanimivega, od mange, anime, sushija, sumota, češnjevih cvetov in gejš, z malce sreče pa tudi kakšno kinky sličico.

Sicer pa so se tudi prvi domislili genialnega servisa za supergoholike kot sem jaz. Čevlje Onitsuka Tiger lahko namreč v nekaj mestih po svetu kupite kar iz avtomata. Jaz pravim: “takoj enega na Tromostovje!”