zazmenki

Kratka bom. Praznično kratka. Vsem želim lep praznik dela, zaslužili smo si ga. Dan sem porabila za druženje z meni ljubimi, posedanje na vrtu ob Dantejevi Božanski komediji (uf, še veliko dela bom imela z njo) in za lenobno brskanje po spletu.

Med obveznim dnevnim postankom na spletnem portalu časopisa The New York Times, sem našla sklop Conversations, Pogovori, ki je pravzaprav krasna predstavitev vsebin in funkcionalnosti tega spletnega mesta, skozi pogovore z zanimivimi ljudmi iz vseh področij, ki jih pokriva. Vsak video pogovor te bo usmeril na raziskovanje vsebin NYTimes.com po poti, ki je tematsko vezana na predstavljeno osebo.

The New York Times je sploh vzoren primer spletnega nastopa tiskanega medija, saj ni zgolj ogledalo, ampak ponuja še dodatne interaktivne vsebine, ki jih papir seveda ne more nositi. Večino teh interaktivnih dodatkov lahko uporabniki enostavno distribuirajo in reciklirajo, pred kratkim pa so objavili še posebno “Extra” naslovnico, ki so ji dodane povezave na zunanje vire novic in kar je najpomembneje, na bloge.

Kot sem že omenila, mi je vsaj hiter prelet čez NYTimes.com prešel že v kri, naročena pa sem tudi na nekaj njihovih podcastov. Za današnje slovo lahko delim s tabo še moje najljuše vsebine, ki so minimalistične kulinarične mojstrovine in razmišljanja o hrani Marka Bittmana, izvrstna filmska rubrika in blog Freakonomics.

Vidiš, res sem bila kratka.

Lepo je videti oglaševalca, ki se prepusti novi, nepreizkušeni oglaševalski agenciji in ji zaupa svoj spletni nastop. Še posebej če gre za podjetje, ki naj bi ga spletno okolje pravzaprav ogorožalo.

Založniška hiša Penguin razume, da imamo njeni bralci radi dobre zgodbe, razume pa tudi, da internet na naših urnikih vedno bolj izpodriva čas za knjige. Kako torej predstaviti šest sodobnih avtorjev in z njimi Penguinov bogat katalog ljudem, ki sploh ne najdejo časa za branje? Če gora ne pride k Mohamedu …

We Tell Stories (Pripovedujemo zgodbe) je interaktivno tkanje zgodb, ki so ga zasnovali v mladi, pravkar ustanovljeni agenciji Six to Start, specializirani za igre spremenjene resničnosti (alternate reality game), Penguin pa je k sodelovanju povabil šest svojih paradnih piscev, ki so svoje zgodbe predstavili na šest različnih načinov, vsaka od zgodb pa sloni na eni od šestih literarnih mojstrovin. Veliko šestk, a brez strahu, ne gre za hudičeve igrice. Vsaka od zgodb je pogojena s spletnim okoljem, vsaka od nas zahteva sodelovanje.

21 Steps avtorja Charlesa Cumminga temelji na krimiču 39 stopnic, ki ga je na celuloid pred leti zapekel Hitchcock, dogaja pa se na Googlovih zemljevidih. Toby Litt je predelal The Haunted Dolls’ House, jo poimenoval Slice in dogajanje postavil na blog in Twitter, kjer so uporabniki lahko komunicirali z glavnimi junaki. Fairy Tales je povzetek Andersenovih pravljic, avtorja pa sva Kevin Brooks in jaz, oziroma Kevin Brooks in ti. Avtorski par Nicci French je zgodbo Your Place and Mine, ki jo je navdihnila Zolajeva Thérèse Raquin pisal v živo, uporabniki spletnega mesta pa so imeli priložnost avtorjema gledati pod prste. Dickensovo Hard Times sta predelala Matt Mason, katerega uspešnico The Pirate’s Dilemma pravkar z užitkom prebiram, in oblikovalec Nicholas Felton in je morda še najmanj zanimiva od vseh šestih + zgodb. Mohsin Amid je navdih črpal iz meni ljube zbirke zgodbic 1001 noč in ustvaril pripoved The (Former) General, pri katerem smer pripovedi spet izbiramo uporabniki sami.

Nekje na internetu pa je skrita še sedma zgodba, skrivnostna pripoved o bežni znanki, dekletu, ki se rado izgubi. Bralci, ki sledijo njeni zgodbi, najdejo navodila, s katerimi usmerjajo njeno popotovanje in ji pomagajo na poti. Navodila so skrita tako na internetu, kot tudi v realnem oklju in vodijo proti šestim novim zgodbam, te pa k zakladu, ki bo enemu od najditeljev prinesel celo, postanimo za trenutek, celo Penguinovo zbirko klasične literature, ki je vredna osupljivih £13,000.

Ne pričakuj tehničnih čarovnij, kdo pa jih potrebuje? Kar pritegne ljudi je dobra zgodba in to naj bo tudi današnji nauk za moja oglaševalska bralca. Povprečen uporabnik spleta ne razume ali je spletno mesto vrhunski tehnični dosežek, vse kar ga zanima je vsebina (kar se nanaša tudi na oblikovno vsebino) in uporabnost. Zato naj te na pitchih ne zavedejo čredice strokovnjakov, ki ti bodo postavile spletno nuklearko. Sledi zgodbi. In ne boj se eksperimentirati. Ljudje imamo radi poskuse, radi smo zraven, ko se odkriva nova ozemlja za igranje.

Še nekaj … če na spletnem mestu We Tell Stories srečaš belega zajčka, mu le sledi. Kdo ve, kam te odpelje.

Ljubim knjige. Ljubim jih kot objekte, ki v sebi skrivajo vso pamet sveta, in jih lahko zbašeš v zadnji žep kavbojk in ljubim jih kot ritual. Kot tisti prijazen občutek odmaknjenosti in gluhosti. Knjige dišijo po rokah in na listih skrivajo madeže kave in čokolade. S knjigami je založena moja soba, počasi se plazijo v garderobo in od nje proti kopalnici. Knjige zahtevajo 30% mojega mesečnega dohodka in 50% mojega prostega časa. Brez njih si ne znam predstavljati življenja, kaj šele nedelje.

Zato sem se na prvi pogled zaljubila v websajt Novozelandskega sveta za knjige, pri katerem menijo, da ljudje veliko preveč časa delajo za računalnikom in premalo berejo. Na pomoč so poklicali agencijo Colenso BBDO Auckland, ki je čudovito poskrbela za odpravo te pereče težave.

Na spletnem mestu www.readatwork.com so Orwellovo Živalsko farmo, poezijo Jonathana Swifta in Edgarja Allana Poja, nekaj kratke proze ter dela novozelandskih avtorjev zakamuflirali kot običajne Microsoftove dokumente, ki jih lahko bereš v pisarni, tudi če ti šef diha za ovratnik.

Kar poljubila bi tega, ki si je to izmislil.