zazmenki

Gary Vaynerchuck je nenavadna pojava. Pravzapra superzvezda. Kult. Njegovi oboževalci slišimo na ime “Vayniacs” in komaj čakamo na vsako njegovo poddajo (podcast). Dovolj je, da Gary na Twittru napiše, da oddaja v živo na Ustreamu, in že drvimo tja. Ta trenutek nas je približno 80.000, številka pa raste iz dneva v dan. In kaj je Garyjeva finta? S čim nas je tako očaral? Gary glasno in nadvse strastno govori o … vinu. Z nami.

Vaynerchuckovi so se leta 1978, ko je bil Gary star 3 leta, iz Belorusije preselili v Springfield, New Yersey, ZDA in nekaj let kasneje odprli “Shoppers Discount Liquors” ali po domače diskontno trgovino pijač. Dolgčas, ne. Dolgčas je bilo tudi malemu Garyju, ki je popoldan moral pomagati na blagajni omenjenega dučana. Da bi mu čas hitreje minil je čital reviji Wine Spectator in Wine Advocate in ugotovil, da je vino lahko prav tako zanimiv hobi, kot zbiranje kartic “fudbaleri i timovi”. Da bi lažje razumel opise okusa posameznih vin, je jedel razne eksotične sadeže, vonjal zelišča in šel celo tako daleč, da je pojedel tudi kakšno pest tobaka, zemlje in trave. Pri svojih 21, ko je lahko prvič legalno poskusil vino, je bil v teoriji bolj podkovan, kot marsikateri sommelier.

In prav kultura sommelierstva je nekaj, čemur se je Gary hotel izogniti. Ne diši mu preveč elitizem, povezan s to dejavnostjo in ne verjame da strogo sledenje kompliciranim pravilom in predpisom poveča užitek pri pitju vina. Vino je družabna pijača, ki ne sme biti rezervirana samo za snobovske zabave in toaste s kaviarjem. In tukaj je našel svoje poslanstvo.

Fant se je namreč podal na multimedijsko misijo, katere primarni cilj je širjenje kulture pitja vina, hkrati pa je iz družinske trgovinice, vredne nekje okoli 5 mio USD ustvaril posel, vreden 45 mio USD. Zakaj? Ker Garyju verjamemo, ko pa tako slikovito pripoveduje o vinu. Ker si vsak dan vzame čas in klepeta z nami, ker jaz, Nina, lahko any time of the day Garyja vprašam katero vino naj postrežem k sendviču s pršutom in vem, da mi bo Gary odgovoril.

Bojim se, da bo tale slavospev s svojo dolžino kmalu presegel vse meje dobre prakse pisanja spletnih prispevkov, zato sem ti pripravila must see Gary Vaynerchuck scenosled.

Začni z WineLibrary TV. Oglej si 2-3 epizode in garantiram ti, da boš zasvojen, tudi če te vino do sedaj sploh ni zanimalo. Jaz si oddaje kot podcaste črpam kar v iTunese, ti pa kakor te je volja.

Naroči se na Garyjev Twitter feed. Tukaj te bo Gary obvestil, kdaj se lahko v živo pogovarjaš z njim preko Ustreama. Za bolj strokovne pogovore o vinu in izmenjavo mnjenj, se včalni v spletno skupnost Cork’d, ki jo je pred kratkim kupil in dodal k svoji spletni trgovini Wine Library. Last, but not least, njegov osebni blog je genialno super in kar se mene tiče naravnost navdihujoč. Oh, ja in Gary hoče, da ima vsak od nas njegov e-naslov (gary - pika - vaynerchuck - afna - winelibrary - com), na katerem redno čekira pošto in odgovarja vsem, ki potrebujejo njegov nasvet.

Torej, kako iz majhne družinske trgovinice v Springfieldu ustvariti blagovno znamko, ki jo pozna tisoče in tisoče ljudi po svetu? S strastjo. Z neskončno voljo za pridobivanje znanja in neizmerno ljubeznijo do svojega dela. Pika na i pa je nenehen in iskren pogovor z ljudmi. Vsemi. Tukaj ni ciljnih skupin in poslovnih načrtov. Tu gre le za eno samo strast, vse ostalo je zgolj logična posledica.

Kot bi rekel Gary Vay-ner-chuck: “You, with a little bit of me, we’re changing the wine world, aren’t we?”

Oglaševalske agencije pri snovanju svojih spletnih predstavitev pogosto plujejo med Scilo in Karibdo, ki v tem primeru predstavljata “znanje” in “kreativnost”. Kreativci se bojijo, da bodo spletna mesta polna novic, sporočil za javnost, poslovne filozofije in referenčnih projektov premalo poudarila kreativni potencial agencije, strategi in PR-ovci pa neradi krmilo predajo v roke kreativcem, saj navadno ostanejo brez osnovnega medija za komuniciranje s poslovnimi partnerji, iskalci zaposlitve in ostalimi firbci, kot se je nedavno zgodilo naši največji oglaševalski korporaciji. Seveda je sporočilo, ki ga nosi spletna predstavitev, odločitev vsake agencije posebej, moje osebno mnenje pa je, da je plutje nekje po sredini, med Scilo in Karibdo, najbolj zanesljiva pot, ki pa ni nujno tudi dolgočasna, oziroma šele ta predstavlja pravi izziv za kreativce.

Eden od takšnih poizkusov je spletno mesto agencije Publicis & Hal Riney, ki je nanj umestila predstavitev podjetja, ekipe, novice in galerijo referenčnih projektov, zraven pa postregla z naravnost osupljivo kreativno rešitvijo ali bolje kar inovacijo. Po spletnem mestu namreč lahko navigiraš kar s svojo web kamero in kriljenjem z rokami, kar ti bo prišlo prav, če med surfanjem po internetu v eni roki držiš pivo, v drugi pa čik. Ko začetno navdušenje popusti (ali ko sodelavci začno začudeno pogledovati v tvojo smer), vzemi v roke miško in navigiraj kot se spodobi.

Mimogrede, zadnjič je v ofisu tekla beseda o agencijskih sajtih in ugotovili smo, da nas večina najprej klikne na referenčne projekte in seznam zaposlenih, spraševali pa smo se tudi ali se naročniki pri iskanju agencije sploh odločajo na podlagi spletnih nastopov. Bi se kdo pogovarjal o tem?

Foto: twenty_questions (via Flickr)

Slovenske oglaševalske agencije počasi sprejemajo dejstvo, da sta interaktivno oglaševanje in spletna prisotnost vse pomembnejša dela celovite marketinške pojavnosti in svojo ponudbo hitijo dopolnjevati s komunikacijskimi storitvami, ki v najboljšem primeru niso natančno opredeljene, v najslabšem pa naročnikom obljubljajo rezultate, ki jih nikakor ni možno zagotaljati. Tri takšne storitve, ki se najpogosteje pojavljajo v komunikacijskih načrtih so:

• Marketing od ust do ust (word-of-mouth marketing, v nadaljevanju WOM)
• Buzz marketing
• Virusni marketing

Ko vojska agencijskih kreativcev in strategov privihra naročniku predstavljati svoj načrt kampanje in mu obljubi, da bo “z virusnim videom, podkrepljenim z močno buzz marketinško kampanjo, zagotovila, da bodo uporabniki kot ambasadorji blagovne znamke od ust do ust širili dobro besedo o njej”, to v prevodu pomeni “za veliko preveč denarja bomo posneli oglas, ki pa se ne bo predvajal na televiziji, ker je veliko večja fora, če ga objavimo na YouTubeu, potem pa bomo na Facebooku odprli uporabniški profil z imenom vaše blagovne znamke in fan grupo, z lažnimi uporabniškimi imeni se bomo na forumih pretvarjali, da nas zanima, kako so ostali člani zadovoljni z vašim izdelkom, če pa ne bo nikakršnega odziva, bomo vse zaposlene v agenciji prisilili, da na forumih odgovarjajo, da so nad izdelkom navdušeni.”

Ne samo, da vsaka agencija te storitve opredeljuje čisto po svoje, tudi cene teh storitev se drastično razlikujejo. Od tega nimajo nobene koristi naročiniki, ki ob vsaki izstavljeni oceni stroškov kampanje lahko samo ugibajo, kaj ta pravzaprav obsega, še manj koristi pa imajo agencije, saj oglaševalci navadno izberejo ponudnika z najnižjo ceno ali pa to izsilijo od agencije, ki ponuja največ.

Da bi vedeli o čem pravzaprav govorimo, kaj obljubljamo in kaj od obljub pričakovati, predlagam naslednje definicije zgoraj naštetih pojmov, ki niso zrasle na mojem zelniku, saj sem jih večkrat zasledila v literaturi, ki obravnava tako imenovani “marketing 2.0″, seveda pa pričakujem, da bomo do končne definicije prišli skozi pogovor, ki naj bi bil tudi modus operandi tovrstnega oglaševanja.

Marketing od ust do ust je najmočnejši oglaševalski medij na tem svetu. Oglaševalci sami zelo dobro vedo, da lahko ves denar, porabljen za dobro načrtovano TV, radijsko, tisk in internet kampanjo za XY znamko plenic izpuhti v zrak v trenutku, ko bo neka mamica na svojem blogu zapisala, da je njen malček dobil grd izpuščaj na zadnji plati od ravno te znamke plenic. Uporabniki takšemu mnenju zaupajo veliko bolj kot vsem oglasom, s katerimi so dnevno oblegani. Saj veste, noben oglaševalec ne bo zapisal “poslušajte, naše plenice so najbolj poceni, dostavimo jih na dom sredi noči, na zadnjicah vaših malčkov pa bodo povzročile zoprne izpuščaje”. Največji hakeljc WOM pa je, da ga sproži dober produkt, ki je seveda v odgovornosti oglaševalca in ne agencije, agencija lahko poskrbi zgolj za to, da bodo uporabniki produkta o njegovih kvalitetah primerno obveščeni.

Buzz marketing nekateri avtorji (med njimi tudi Wikipedia) enačijo z WOM, zasledila pa sem tudi definicijo, ki pravi, da gre za aktivnost, ki v javnosti sproža pogovor in širjenje informacij. To je lahko izviren dogodek, kot je Tefalova Dinner in The Sky ali pa launch novega produkta, kot vsakič znova dokazuje Apple (MacBook Air, iPhone 3G ipd.). Pomembno je, da v skupnosti sproža seizmične tresljaje, ki se širijo od uporabnika do uporabnika (zato enačenje z WOM). Vloga agencije je v tem primeru ideja za takšen dogodek, strateško tempiranje podajanja informacij in doseganje vplivnih članov skupnosti (influencerjev). Seveda pa za to ne zadostuje Facebook profil, še manj pa ne lažno pojavljanje na forumih.

Virusni marketing večina naših agencij razume kot virusni video, ki je v resničnem svetu le en od mnogih kanalov virusnega širjenja informacij. Virusni video (skupaj z zneskom) sem že zasledila kot postavko v stroškovniku oglasne kampanje, in je nekako tako absurdna, kot če bi v stroškovniku pisalo “video, ki bo v Cannesu dobil zlatega leva“. Problem se pojavi, ko se tak video ustavi nekje pri tretjem prijatelju kreativca in nikakor ne gre več naprej, agencija pa je naročniku dolžna pojasnilo, zakaj se je virus izkazal za smrtonosnega. V svoji najboljši obliki je v jedru virusne kampanje zanimiva in izvirna ideja, ki se lahko manifestira kot igrica, video ali spletno mesto, ki bi ga radi ljudje delili s svojimi prijatelji (in si pridobili status “cool” najditelja). V najslabšem primeru pa je samo še eno moteče oglasno sporočilo.

Ker je poletje, ker imam blazno rada sladoled in ker je francoski veletrgovec na koncu Ljubljane končno uvozil nekaj lončkov sladoleda Ben & Jerry’s boste danes podvrženi še eni “groupie” objavi, v kateri se bom posvetila eni od mojih najljubših blagovnih znamk, za katero se zdi, da preprosto ne more zgrešiti. No, pa da ne bomo sladoleda zajeli s preveliko žlico in si nakopali prehlada, pojdimo lepo po vrsti in na easy. Kot se za poletje spodobi.

Ben & Jerry’s je blagovna znamka sladoleda in njemu sorodnih izdelkov, ki ga proizvaja podjetje Ben & Jerry’s Homemade Holdings Inc. Podjetje sta leta 1978 ustanovila prijateljčka iz šolskih klopi, Ben Cohen in Jerry Greenfield, potem, ko sta zaključila dopisni tečaj izdelovanja sladoleda, ki je vsakogar od njiju stal natanko $5. Svojo prvo trgovinico sta odprla v prenovljeni starinski bencinski črpalki v njunem domačem mestu Burlington, v ameriški zvezni državi Vermont. Tam sta coprala slastne sladolede iz svežega domačega kravjega mleka in smetane in vanje mešala slastno sadje iz okoliških kmetij ter vse mogoče knusperlije in krispije, ki so vsak dan privabili okoliške prebivalce, da so se prišli sladkati z njunim sladoledom ter na koncu polizati skodelico in žlico.

Naravne (in zdrave) sestavine pa niso bile edina skrb hipijev Bena in Jerryja. Ker je skupnost tako lepo sprejela njuno blagovno znamko, sta si prisegla, da bosta skupnosti vračala ljubezen in skrb, kolikor je to pač v njuni moči in svojo prvo obletnico proslavila s tako imenovanim “Free Cone Day” oziroma “kuća časti”. Free Cone Day je postal vsakoletni dogodek, na katerem se osebju Ben & Jerry’s trgovinic pridružijo še aktivisti raznih dobrodelnih organizacij, predvsem tistih, ki skrbijo za socialno ogrožene, varstvo okolja in registracijo volilcev.

Kmalu po odprtju trgovinice, sta fanta najela star tekstilni mlin, v katerem sta začela svoje sladolede pakirati v lične lončke in jih distribuirati trgovinam. Ker sta služila vedno več denarcev, sta leta 1985 ustanovila fundacijo za financiranje projektov lokalnih skupnosti, ki ji vsako leto namenita 7,5% odstotkov dobička pred davki. Leta 1986 sta nabavila še prvi “Cowmobile”, s katerim sta se Ben in Jerry osebno vozila gor in dol po Ameriki in delila zastonjske kepice njunega sladoleda.

Ko je iz majhne vermontske sladoledarnice zrasla ena najbolj prepoznavnih mednarodnih blagovnih znamk, Ben in Jerry nista pozabila na svoje poslanstvo, ki je “delati najboljši sladoled na svetu” in “delati na tem, da bi bil svet pravičnejši in prijaznejši”. Kateri je pomembnejši je težko reči, včasih se zdi, da delata najboljši sladoled na svetu zato, da bi z njim lahko financirala svojo misijo izboljšave sveta, ki se je lotevata s prijemi kot so plačevanje več od tržne cene mleka vermontskim farmarjem in s tem spodbujanje družinskega kmetovanja, kupovanje oreščkov neposredno od amazonskih plemen in skrb za okolje z nenehnim optimiziranjem poslovnega procesa in financiranjem okoljevarstvenih organizacij in projektov.

Če je to dvojno poslanstvo gonilo podjetja, je hkrati tudi razlog za veliko priljubljenost blagovne znamke med uporabniki z vseh koncev in krajev sveta. Podjetje pravzaprav bore malo vlaga v klasično oglaševanje in denar raje usmerja v skupnost in zaposlene, kar ljudje vračajo z veliko mero ljubezni. To je tudi razlog, da sem se sama tako zelo razveselila pisanih lončkov v Leclercu.

Nauk te zgodbe je “imej rad ljudi in ljudje ti bodo ljubezen vračali”, ki se sicer sliši kot zadnji stavek kakšnega pogrošnega romana, a zato ni treba, da vihamo nos nad njim. In tudi ni res, da lahko prepoznavno blagovno znamko zgradiš na celi gori oglaševalskega denarja. Dovolj je žlica z ljubeznijo narejenega sladoleda in predvsem nekaj dobrih namenov, pa bodo ljudje kar sami od sebe ne samo kupovali izdelek, ampak se tudi identificirali z njim.

Tako, zdaj grem pa v hladilnik, po mojega Chunky Monkeyja. Ti pa v trgovino po Ben & Jerry’s, preden se kakšen nabavni v Leclercu odloči, da ga prodajo veliko premalo, da bi se ga splačalo naročiti. Ampak ne pokupiti vsega! Pusti mi vsaj ene tri lončke.

Če so Onitsuka Tiger narejene iz Japonske, so Adidaske narejene za Japonsko. Poleg izjemno bližnjih posnetkov, s katerih lahko zaznam vonj po novih supergah (ki me spravlja ob pamet), je cute tudi tale galerija ljubiteljev, ki se osvežuje na cca. 10 sekund in v katero sem že podtaknila svojo sličico.

Blagovne znamke namreč ne definirajo samo športniki in ostali slavneži, z razkošnimi sponzorskimi pogodbami, ampak jo definiramo tudi mi, navadni smrtniki, ljubitelji, ambasadorji, plemena, ki superge nosimo v službi, kafiču, na jadranju, v klubu in na ulici. In vedno bolj smo pomembni. Toliko, da si zaslužimo najmanj “wall of fame”.

Še dobra dva dni nas loči od začetka prve balonarske tekme po internetu in jaz se intenzivno ogrevam. Tekmovala bom z balonom, ki ga vidiš v ospredju slike. Dobro si ga oglej, v času tekme boš videl samo njegov rep!

Tekmo organizira mobilni operater Orange, z njo pa promovira svojo akcijo brezplačnih SIM kartic z enostavnim mobilnim dostopom do socialnih omrežij, namenjenih mladim uporabnikom. Ne se pretirano veseliti nagrad, saj so do njih upravičeni samo prebivalci kraljevine Britanije. No, to me ne bo zaustavilo, da se ne bi zapodila v divjo dirko z mojim rakunom.

Kar je najbolj hecno pri vsej stvari je, da si verjetno spregledal, da gre za dirko PO internetu. Z baloni bomo namreč potovali po prijavljenih spletnih straneh, od katerih vsaka šteje eno internetno miljo, na dan pa jih je treba prepotovati vsaj 5. Vsako sajt, skozi katerega teče dirka je označen z oranžnim balončkom, kakršnega vidiš tudi v spodnjem levem robu Zazmenkov. In če hočem z mojim balonom doseči kolikor toliko spodoben rezultat, mi mora na pomoč priskočiti vsaj 5 prijateljev, ki jih lahko rekrutiram preko maila, Facebooka, My Spacea in ostalih popularnih družabnih omrežij. Ah, viral, viral, viral do daske.

Navijaj zame!

Ah, Absolut vodka. Vzrok mnogih vragolij iz mojih mladih dni. Ko takole sedim pred prazno stranjo, se mi vrtijo filmčki in filmi iz tistih časov in preden odbluzim, hitro recimo eno ali dve o enem najprepoznavnejših brandov na svetu, predvsem po zaslugi oglasne kampanje, ki je kar celih 26 let obdražala svojo rdečo nit. Davnega leta 1980 jo je zasnovala agencija TBWA, ki je v ospredje postavila značilno Absolut steklenico in okrog nje nanizala več kot 1500 oglasov, ki so sami po sebi postali prave male zbirateljske trofeje, vodka pa je pridobila status kultnega “designers” drinka. Predlanskim so se odločili, da spremenijo oglaševalsko strategijo in se prilagodijo vedno večji ter opaznejši konkurenci na tržišču žganih pijač. O steklenici tako ni več ne duha, ne sluha, čas pa bo pokazal ali je to bila res pametna odločitev.

No, ampak tukaj smo zaradi projekta Absolut Machines, ki je srečna poroka najsodobnejše tehnologije in designa. Kaj? Interaktivna robotska mašina. Kaj? Pravzaprav dve. Prva je orkester gigantske marimbe, na katero nežno padajo gumijaste žogice in vrsta kozarcev za vino, na katere igrajo robotski prsti. Zasnovala sta jo Jeff Liberman in Dan Paluska, imenuje pa Absolut Quartet, fizično pa je nastanjena v New Yorku. Drugo, Absolut Choir, je zasnoval Teenage Engineering, studio za komercialne izdelke, komunikacijo in zabavo v prihodnosti (čudovito ime in slogan, kajne) in je robotski zborček, sestavljen iz desetih različnih ‘pevcev’ različnih velikosti, oblik, barv in glasov, doma pa je v zgornjem nadstropju neke stockholmske veleblagovnice.

V zapletene žičkaste možgane ene in druge mašince se ne bom spuščala, ampak ko na spletnem mestu Absolut Machines na klaviaturo odigrate melodijo po svojem izboru, jo ena ali druga naprava interpretira v pravo malo glasbeno delo, ki spominja na kompozicije kakšnih sodobnih skladateljev, samo morda malo bolj poslušljivo. Z mojim znanjem igranja klavirja, ki ne sega dlje od enega prsta, sem iz Absolut Quarteta zvabila kar zanimivo melodijo, s katero se nameravam naslednje leto prijaviti na Evrovizijo.

Ljubim knjige. Ljubim jih kot objekte, ki v sebi skrivajo vso pamet sveta, in jih lahko zbašeš v zadnji žep kavbojk in ljubim jih kot ritual. Kot tisti prijazen občutek odmaknjenosti in gluhosti. Knjige dišijo po rokah in na listih skrivajo madeže kave in čokolade. S knjigami je založena moja soba, počasi se plazijo v garderobo in od nje proti kopalnici. Knjige zahtevajo 30% mojega mesečnega dohodka in 50% mojega prostega časa. Brez njih si ne znam predstavljati življenja, kaj šele nedelje.

Zato sem se na prvi pogled zaljubila v websajt Novozelandskega sveta za knjige, pri katerem menijo, da ljudje veliko preveč časa delajo za računalnikom in premalo berejo. Na pomoč so poklicali agencijo Colenso BBDO Auckland, ki je čudovito poskrbela za odpravo te pereče težave.

Na spletnem mestu www.readatwork.com so Orwellovo Živalsko farmo, poezijo Jonathana Swifta in Edgarja Allana Poja, nekaj kratke proze ter dela novozelandskih avtorjev zakamuflirali kot običajne Microsoftove dokumente, ki jih lahko bereš v pisarni, tudi če ti šef diha za ovratnik.

Kar poljubila bi tega, ki si je to izmislil.

Kako enostavno ugotoviš koliko ljudje pravzaprav cenijo tvojo blagovno znamko? Če imaš na voljo veliko cvenka, naroči trženjsko raziskavo. Če ga imaš malo manj, na spletno mesto znamke obesi anketo in upaj, da se te bodo uporabniki usmilili. Obstaja pa še ena možnost, ki pa se je lahko poslužuješ le z obilico poguma in drznosti. Izdelek umakni iz prodaje.

Počasi. Preden odpoveš vso dostavo in začneš pospravljati police, beri dalje.

Agencija Crispin Porter + Bogusky je pripravila prav posebno praznovanje 50. jubileja Burger Kingovega hamburgerja Whopper, ki je skupaj z jabolčno pito in Miki Miško ena od ameriških ikon, ki jih prepoznava skoraj cel svet (glede na to, da Burger King svojemu kraljestvu še nekaj časa ne misli priključiti Slovenije, naj pojasnim, da je Whopper za BK to, kar je Big Mac za McDonalds).

V nekaj izbranih BK restavracijah so Whooperja enostavno umaknili z menija, za pult pa namestili skrite kamere, ki so spremljale reakcije uporabnikov. Resničnih uporabnikov, ki potrjujejo star pregovor “ne veš zares kaj imaš, dokler tega ne izgubiš” (odkar sem pred kratkim srečala enega mojih prvih fantov, tudi sama verjamem temu reku). Posnetke so objavili na spletnem mestu Whopper Freakout, zgoščeno verzijo filma so vrteli kot TV oglas, virus pa se je širil tudi preko YouTubea.

Raziskovalna agencija Nielsen IAG, ki je spremljala kampanjo, je uspešnost kampanje potrdila tudi s podatki s terena, ki bi razveselili vsakega oglaševalca, še posebej po tako drznem nastopu. Priklic TV oglasov je bil namreč najvišji v zadnjih šestih letih, kar agencija opravlja tovrstne meritve med gledalci. Kar verjetno pomeni tudi več dinarčkov v Burger Kingovi blagajni. Drznost se torej splača.

Naj vam izdam skrivnost. Usekana sem na superge. Nimam omare polne čeveljev s petkami, po predsobi in kleti se mi valjajo superge. Pri nakupu sem zelo izbirčna in pogosto opazim detajle, ki jih drugi ne opazijo. Spredaj morajo biti ravno prav zaobljene, razdalja med eno in drugo vrsto lukenj za vezalke mora biti natančno odmerjena in nad prsti se ne smejo grdo prepogniti v gubo. Ker si superge rada ogledujem tudi na internetu, se kar pripravite na občasna srečanja z njimi, za ogrevanje pa bomo danes vzeli Onitsuka Tiger čeveljce, ki jih boste filmofili med vami povezali s Tarantinovo kung-fu limonado Kill Bill.

Podjetje ASICS, ki je lastnik blagovne znamke Onitsuka Tiger, je spretno vključilo japonski patriotizem in fascinacijo preostalega sveta nad deželo vzhajajočega sonca v oglasno kampanjo za omenjene čeveljce in jih na tržišče pospremilo s sloganom “Made of Japan” oziroma “Narejeno iz Japonske”. Da bi to ponazorili tudi na spletu, so sestavili supergo iz stotin majhnih sličic, ki se dinamično črpajo z blogov, ki pišejo o Japonski. Z malce brskanja boste našli ogromno zanimivega, od mange, anime, sushija, sumota, češnjevih cvetov in gejš, z malce sreče pa tudi kakšno kinky sličico.

Sicer pa so se tudi prvi domislili genialnega servisa za supergoholike kot sem jaz. Čevlje Onitsuka Tiger lahko namreč v nekaj mestih po svetu kupite kar iz avtomata. Jaz pravim: “takoj enega na Tromostovje!”